Cesta je kurva, so vedli že naši ta stari,
pa ko so se res bolj poredko kam pelali.
In tisti konštrukor, ko je Tomosovi štirki
v osnovi predvidau samo dva kolesa,
je pripomogo, da je Vinko prehitro se seznano,
ka te čaka, ko prideš pred nebesa.
No, tam je pol spet ena čis druga zgodba,
s kero vam ne bi zdaj tratili cajta,
ko itak, ko berem te svoje razprave,
se sam sebi zdim ko na prokleta čvajta.
Blo je pa tak:
Nedelja je sam po sebi fejst sparn dan
in ni čudno, da je Vinko (prejšnjo noč se ve nažgan)
s pivico miril želodec pred govejsko župo
in poslušal po željah nekaj o sreči in obupu.
Kmal po južni in obvezni slabi urici sieste,
ko je sonce ravno stoplo v svojo boljšo polovico,
je porino APN na skrajnem desnem robu ceste
in s harmoniko na hrbti odhitel na veselico.
Vsega je kriva harmonika,
da Vinkota več ni,
vsega je kriva harmonika,
da Vinko v črni zemlji spi.
Sonce je sijalo, da se je ljudem smejalo,
ej, je Vinko hitro našo sebi dobro kompanijo,
vino je blo pitno, od odojkov je dišalo
in ni čudno, da je kmal blo več ko pol ljudi adijo.
Parkrat so se stepli, ampak ni blo neke sile,
par modric, čeljust in zob, pa malo strgane obleke,
bojda vse zaradi tipa, ki je šou skrivaj pokazat
svoji švogorci v avto nove najlonske prevleke.
Takle, pod večer, ko so odhajali še zadni
in je društvo kmečkih žensk zaključilo blagajno,
je ostanek žejnih duš obšel občutek nenavadni,
Vinko pel je in igral čisto drugač ko običajno.
Kot bi sluto, da bo že čez slabe štiri kilometre
s svojo štirko, maligani in harmoniko na vrati
na ovinku, ki mu je od nekdaj šou na jetre,
zapelal direkt v mejnik, ki tam res ni mel kaj iskati.<
Vsega je kriva harmonika,
da Vinkota več ni,
vsega je kriva harmonika,
da Vinko v črni zemlji spi.