Ni ga takega boga, ko bi lahko skapiral,
ka je mislo naš Jožek, ko je japko obiral,
če je htel biti nagl, al se je dedi zvrtelo,
naenkrat je spod dreve tak ko strela zabelo.
»Pajbje, pridite brž, sn dobo strašno idejo,
gremo zložit ansambl, pol pa z njim na turnejo!«
Malo se mi je smilo, revež, ko se je vdaro,
sn reko: »Vredi je, Jožek, bom jes špilal kitaro.«
Tudi Branko je vidau, da ni vse čisto vredi,
je hitau: »Jes bom na basi, za trobento pa Fredi.«
»Maher Ivo se nekaj že spozna na harmonko.«
»Samo bobnar še manjka, kdo bo drugi ko Zvonko.«
Prve dni smo se resda še no malo lovili,
pa ni trajalo dolgo, že smo dure ftrofili
in zavel je sanjavo, se razlil po dolini
lepi nežni ramonika rap.
Pa smo špilali veseli, malo repali, malo peli,
melodija nas je gnala svojo pot,
bli so tisto lepi cajti, al na odri al ob čvajti,
radi so nas meli vsepovsod.
Glas o nas se je širo tak ko virusna gripa,
bli smo smešni v oddajah, še bolj hecni na slikah,
vabli so nas na špile od Žetal do Gorice,
na koncerte, proslave, žure in veselice.
Marsikaj smo obredli, marsikoga spoznali,
smo prečuli noči, ko so jih drugi prespali,
sploh se nismo am vzeli, kak hitro leta bežijo
skozi nežni ramonika rap.
Pa smo špilali veseli, malo repali, malo peli,
melodija nas je gnala svojo pot,
bli so tisto lepi cajti, al na odri al ob čvajti,
radi so nas meli vsepovsod.