Bil je enkrat Stanko Dašek naš prijatl iz Rogatca,
vsega boga se je zrajtal, zmir je bil tavečja faca,
če je trebalo kam iti, si pojesti ali spiti,
makar v gatah al v pidžami, Dašek vedno bil je z nami.
Dašek Flašek, to je prijatl naš,
Dašek Flašek nikdar ne bi šou od nas.
Dašek Flašek, to je prijatl naš,
Dašek Flašek čakal je svoj čas.
Pa so prišla tista leta, vsak je lahko bil privatnik,
tudi naš prijatl Dašek je nabavo bel ovratnik,
nekaj dnarja je pojerbal, vzel kredite, investiral,
našo lukne v sistemu, že je masno profitiral.
Dašek Flašek, to je prijatl naš,
Dašek Flašek, zdaj prišel je njegov čas.
Dašek Flašek postal je bogataš,
Dašek Flašek pozabo je na nas.
Res je!
Bolj ko je začel cveteti njegov biznis,
manj je Dašek našo cajta za kolege,
od zore pa do mraka je čepau v svoji firmi,
potem pa celi zmatran komaj čakal, da zadremle.
Vedno bolj je skakal na ono stran zakona,
rad se je pohvalo, da dnarji ne smrdijo,
zajebal je vso žlahto, državo in prijatle,
na vrat si je nakopal finančno policijo.
Blo je hladno jutro 8. novembra,
sam ko pes je čvajo v Lizinem bifeju,
še zadnjič je naročo, se zasmejal v sebi,
pol pa šou ponosno iskat svojo vejo.
Dašek Flašek, bil si prijatl naš,
Dašek Flašek, htel si biti bogataš,
Dašek Flašek, odišo si od nas,
Dašek Flašek, lepi kamen zdaj imaš.