Na škarpi sn sedau, bil zmatran ko žvad,
sn čakal na tisto, ko mel sn jo rad,
na dauč sn jo vidau, se mi je smejala,
lušna ko smrtni greh, bla je ta prava.
Ko prišla je mimot, nisn šparal besed,
reko sn: »Dekle, poj k meni sedet!«
In pol sma sedela na škarpi oba,
ko dva martinčeka srečna sma bla.
Od same miline je škarpa zacvela,
v Rudekvi gorci je kukavca pela.
Na škarpi sn sedau,
bil zmatran ko žvad,
sn čakal na tisto,
ko mel sn jo rad.
Znajo povedati stari ljudje,
da ka je predobro, to dolgo ne gre,
je sonce odgnalo oblačno nebo,
na Binkoštni torek je k meni ni blo.
Nikdar nisn zvedau, kam se je vzela,
nič nisn vprašal, je nisn iskal,
je kukavca vtihnila, škarpa venela,
je malo falilo, da nisn zdivjal.
Na škarpi sn sedau,
bil zmatran ko žvad,
sn čakal na tisto,
ko mel sn jo rad.
Dnevi bežijo glih tak ko noči,
jes pa še stalno na škarpi sedim,
kupice praznim pa rože kadim,
če dobro pomislim, mi kurc kaj fali.
Ko enkrat na lepem vzel me bo vrag,
se bo že kje našo kak novi bedak,
na škarpi bo sedau, bo zmatran ko žvad,
bo čakal na tisto, ko mel jo bo rad.