Je minla jesen, vune zima zavija,
je ratal problem, prazna je škrija.
Moram vam rečt, me je ornk skrbelo,
dokler ni k sreči eno nedelo
prišo k nam Janko, ko nosi nam mleko,
sn mu malo pojamral, pa tak mi je reko:
»Ne bodi no hecn, zaka sma kolega,
boma zrihtala tak, da bo dosti vsega,
sma z Mico sama, veš, fački so šli,
svinjak pa tak pun, da se ti milo stori,
pa vse je natur, se veš, kak je, domače,
stopetdeset kil, za pol delavske plače!«
Ni blo kaj za študirat, sn v roko mu sego,
sma šla še v gostilno, da bi posl se vlego,
po štirih gemištah sma ži vedla termin,
konec novembra starim cajtom v spomin,
pa še to sma pogruntala, da on, baba, pa jes
smo za furež premalo, zato ko prašič ni pes.
Tak se jes spomnem na prjatle z Mi2,
jim pošljem emajl, pa so odmah bli za.
Blo je glih prav hladno za furežni dan,
sn se vstal no malo prej in zaverglal karavan,
zložo vun opremo s snočišnjega špila,
da se ne bi po nerodnem ki s krvjo polila.
Dečki so čakali, budni, spočiti,
samo Tonča sn, ko ponavadi, mogo še zbuditi,
vseli smo se v avto, se pognali po ravnici,
ko bi reko en, dva, tri, smo bli že na Pečici.
Aj-aj-aj-aj ...
Tam so pred hišo sedeli mesar,
gospodarica in gospodar.
Ko nas je ženšče videlo priti,
se je na vse grlo začelo jeziti:
»Prokleti dedi! Al vas ni sram!
Vas je devet, gudek pa sam,
se pa ne kolemo krave,
pol preveč si jih prpelal, butl!«
»Ka se boš drla!« je gazda zatulo.
»Leti, pripravi krop pa čebulo!
Nič nas ni preveč, glih nas je prav,
se bo vsaj posl pred temo končal.
Srajca za čreve, Flick za kosti,
Dims za ocvirke, Tonč pa za kri.
Tamali naj gleda in se uči,
lepo, po pameti, se nikam ne mudi.«
Aj-aj-aj-aj ...
Smo prišli pred štalco, en šnops smo si spili.
»Jebi ga, gudek, zdaj te mo vbili!
Štrikec na tačko, ti primi za rep,
daj vmakni se, Flick, ne stoj tam ko vdep!«
Prašič je vrešal, v kot se je stiskal,
v svinjskem jeziki milosti iskal:
»Ne me še vbiti, ne me še vbiti,
dajte mi cajt se še malo zrediti!«
»Ka boš zdaj jamral!« je zabelo mesar,
»nes mam cajt, cajt je pa gnar!«
Je pičo …
Malo otožnosti v takih trenutkih
zmirom se najde v naših občutkih,
pomisliš, kak hitro živlenje beži,
še včeraj si krulo, nes te več ni.
»Pa pusti zdaj liriko, mladi poet,
naredi en šluk, pa boš vidau ta svet čisto vredi ...«
»... Prnesite gudeka, kropi so kredi!«
Aj-aj-aj-aj ...
Nad banico smo žvalco s kalofonijo posuli,
polili malo s kropom, osuknli okoli,
dva po dva na ketno, jes sn asistiral,
čez en cajt je bil tak gladek, ko da bi se depiliral.
»Daj ga odpri, Franc, da vidim, kak je kaj!«
»I, kaki je, je, zdaj ne more več nazaj, ha, ha!«
»U, je lepo meso, jetra zdrava, čvrsta,
špeha pa skor nič, za slaba dva prsta.
Na, nesi jih v kuhno, pa reči, naj se poštela,
ko smo mi, ostali, zdaj itak brez dela!«
Da sosedov maček dal bi nam mir,
sn fukno na drevo mu svinjski mehür,
te vidim pesa, kak okoli se grebe, sn zatulo:
»Marš v kočo! Drugač bom še tebe!«
Do teme smo ga rezali, komadali in mleli,
nonštop dobro pili, pa še boljše jeli,
jetre in hrtišovno, pečenko, krvavice,
krompir in zelje, pa za konec pečenice.
Da pa ne bi keremu blo slabo po prasici,
smo vmes navalli še po mlinčovi potici.
Bolj ko so nosili k mizi, bolj nam je dišalo,
ob polnoči ga ni več za ni ajmerček ostalo.
Te pa smo vsi dobre volje
vzeli inštrumente v roke
inu vžgali fkup za mizo
ene ljudske karaoke.
Aj-aj-aj-aj ...